ADIJO POLETJE.. ŠMRC ŠMRC... :(

Poletna oblačila so odšla na zaslužen počitek. Omara se polni s toploto, dimnikar s strehe prinaša srečo, zunaj diši po snegu, vrhovi dobivajo nove barve... Gozdovi nam ponujajo še zadnje plodove za želodčno veselje...

... bilo je... nepozabno, prvinsko, skalnato, prešvicano, cvetoče, družabno, neprecenljivo...

...In vrnitev v resnično resničnost nehumana...

... Ampak... najin dom je bogatejši za cel kamnolom skal(ic) in kamenčkov, naplavin, lubja, polžjih hišic, misli so polne novih idej, sladkih spominov in žgečkljivih prigod...

... Sanjam o kuhančku in vonju po cimetu...

Nakitkanje...

Pri meni nakitkanje kar malo izumira. Kar nekako se ne lotim sestavljanja teh majhnih koščkov. Ampak vsake toliko časa me pa prime.
In ko združim koščke barv z naravo, nastanejo fotke...

Dobro jutro...

Hm... Še sem tu ali spet sem tu... Prebujena iz zimskega spanca.
Saj ne, da nič ne delam, v resnični resničnosti delam ravno toliko, da se mi potem res ne da ubadat še s sedenjem. Za računalnikom.
In ker so izumili pametne telefone, mi tudi ni treba. Juhu!
Takole sem se s svojim kufrom spokala k Sori. Itak, da so me vsi gledali, kot da sem priletela z venere ampak se mi je po domače povedano "fučkalo". Jaz sem bila vsa srečna med svojimi kamni in sem se postavljala v najbolj nemogoče položaje, da se nisem videla v ogledalcih. Potem pa je dneva počasi začelo zmanjkovati in ni bilo več dovolj prave svetlobe...

Jožica

Imam novo namišljeno prijateljico. Ime ji je Jožica.

 Jožica je zelo prijazna žena. Lahko ji zaupam čisto vse, pa niti z očesom ne bo trenila. Potrpežljiva poslušalka je. Nič ji ne pride do živega...

Samo nihče je ne mara. Res ne vem zakaj. Meni je pa tako pri srcu!

In tudi tiho prenaša vse moje modne dodatke...

Vudkoti...

     Les... Kako diši. Pomojem sem bila v prejšnjem življenju lesni črv. Ker bi najraje kar zagrizla vanj. Pa rajši nisem, ker je moj zobar najbrž na dopustu...

Ob lučkah in svečkah, ob namišljenem kaminu in resničnem kuhančku je nastajalo tole... Za sejem. 

... Paketki končani, jaz vesela, moj kandidat za moža tudi, ker se mu bom končno lahko bolj posvetila.

Tile obešalnički pa bojo čuvali ključke za srečo novim lastnikom. Ali pa ključ do srca. Kdo ve.

             Tole pa je letos najina reciklirana smrečica iz naplavin... Taka drugačna, malo prizadeta. In nama je všeč. 

Malo drugačen koncert

Smo se zbrali sami fajn ljudje... Z glasbo v v srcu... Brez tega itak ne bi šlo... In smo peli. In še peli. In tudi med pavzami smo peli... Potem pa je šlo zares. Zahtevna publika, mi pa vsi naspidirani... In nam je uspelo! Sploh pa Siva kučma na malo drugačen (čisto poseben in navihan) način. Pa sami presodite...

Aja, vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj naključje! Če pa se kdo od članov našega božičnega benda prepozna, naj me pocuka za rokav... 

...Pod domačo lipo...

...Pod domačo lipo, s kufrom iz druge svetovne in pisanimi nožicami... Zdaj, ko je zemlja globoko pod snegom, prav paše ven privlečt malo jesenskih fotografij, da ne pozabimo, kako izgleda zelena...

NePreMiČniNe d.o.O.

Nepremičnine... 

Les je letos v modi... Zato gradim brunarice, seveda pisane... 

Zdaj si lahko privoščim vikend hišico, jo postavim na morje, jo uporabim kot vinsko klet, še najbolje pa mi lahko služi kot bivak za zavetje med visokimi skalami...

Pa še nobenega gradbenega dovoljenja ne potrebujem... Samo ščepec domišljije in barvne sanje... :)

ČičiPu ReCikLaža...

Igrače za odpis... Plastične, take, ki pojejo in svetijo, če imajo polne baterije, mi niso ravno pri srcu... Ampak les... Ta je pa tako topel in lep, da sem hitro šla v reševalno akcijo... Vlakci, ki so najbrž starejši od mene (ali takrat niso imeli domišljije ali niso še poznali barv?), so počaaasi postali mavrični... 

Takole so izgledali prej, prašni in pozabljeni...

                                   

Po urah in urah veselja, mešanja barv, lakiranja pa so nastali tile...

Seveda pa ne gre brez zahval- hvala otročičem, da so pridno spali, medtem, ko sem jaz čopičkala, hvala posluhu našega vodstva, da so mi tako hitro nabavili vse, kar sem potrebovala za prstkanje in hvala za vse "Ohce" in "Uaučke", ki sem jih prejemala ob nastajanju tehle čičipujev...

Naj bojo malčkom v veselje...

Pejmo se mal' z vlakom vozit...

Tračničke... Take popotne zapestnice. Samo še lokomotiva manjka...

Takole izgleda moj ustvarjalni kotiček v deževnem popoldnevu nekega 'davnega' dne (kdaj je nazadnje deževalo, se niti ne spomnim)... Kozarček dobrega vina, glasba Bruca Cockburn-a, svečka in seveda Fimo in šprudlmašina... Pa seveda kaos... :)

 Tole pa nastane...

 Važno, da so baaaaaarveeeeeeee... 

BARVE SPREMINJAJO SVET...

Kakšen bi bil svet brez barv? Kot risanke v našem zgodnjem otroštvu... Ampak nedeljski Živ-Žav na črno belem ekranu je bil neponovljiv... :)

... Na takle siv deževen dan narišem barve, da malo posončim dušo...