... Težka je bila odločitev... Ene 16 let močna čustvena navezanost na tele moje neuničljive, zlata in vsakega žulja vredne koščke usnja, se je pač končala. Vsaj na mojih nogah. Pa se niso nevemkako postarali. Samo čas je bil, da še malček odrastem. To so spomini na tiste nore čase, na glasno glasbo, spanje v parku, na nešteto prehojenih kilometrov... in na mamine žalostne poglede mojih žuljavih nog... Pomojem bi mi jih, če me ne bi imela tako rada, najraje ponoči vzela in jih sesekljala z uničevalcem dokumentov, tako zelo jih ni marala... :) Pa čeprav mi jih je ona kupila. ;)
Ampak meni so vedno pomenili ogromno. Še danes. Ampak danes sem se odločila. Naj dobijo novo podobo, naj grejejo korenine rožic, naj krasijo moj še gol vrtiček... Moje noge pa bojo raje nosile kaj lahkotnejšega... so rekle... :)
In če bi še enkrat žulila noge v njih? Jap! :) Je bilo vredno! :)
