STan&OLiver

...Zgodba dveh stolov, ki jih nekdo ni več maral...

...In so ju posvojile oči moje pisane duše dvojčice...

.................................................................................................................................

OLiver

Podarjen z imenom. Iz srca. Zato mi je še toliko bolj blizu... Tako moj...

Dan je bil s soncem pobarvan.

...In sva šla... Na sprehod med cvetlice, bele in rumene... Z vijolično v mislih.

Potepala sva se po vasi...

... mehurčkala na domačem soncu... 

in ustvarjala obeležje za stolobrata... :)

........................................................................

Hvala! 

(((A)))

...♥...

                                                     

LEteča Hišica

V mestu prebivajo hiše. Sive, hude in domišljave. In nič drugega. Niti ene zelene bilke ni nikjer. V hišah prebivajo odrasli,otroci in postelje za ljudi in posteljice za otoke. Medvedki spijo sede,zato posteljic ne potrebujejo. Ena hiša pa ni taka kot druge. Dolgočasi se med pustimi hišami. Zato neko noč odleti na ponočevanje. Z otroki v posteljicah, z medvedkom in s sliko na steni. Leti in leti nad zelenimi polji, nad belo cesto in nad hišo, ki je doma v zelenem polju.......

...............Prileti hiša tja, kjer so doma drevesa in rože in kjer ne stanuje še nobena hiša....................... 

 ..............Potem se hiša zbudi in sklene, da se vrne v svoje mesto...................... Poleti in odnese v večer otroke in mlada drevesa......................

Zdaj v mestu ne prebivajo samo hiše, ampak rase tudi drevje, ki je zeleno. Hiše niso več sive in hišaste................

(odlomki iz knjige LETEČA HIŠICA, Dane Zajc)

Mehurčkanje

... Kar zgodilo se je... 

Ideja itak nikoli ne pride takrat, ko imaš čas. Pride naenkrat, ob popolnoma neprimerni uri in se naseli v možgane... 

Ko pa se prsti ogrejejo... hm... Vse ostalo obstane.

Ampak tisti občutki, ko ti nekaj uspe... 

 In ko se je ravno zbujal novi dan, je prišel čas za fotošuting... Uresničenih idej. Na najinem vrtu seveda.

In inspiracija? Milni mehurčki iz "helou kiti flaške"... :)

MoJa MAMA

 Moja mami z menoj osvaja vrhove. Takšne in drugačne. Tiste lažje, malo težje in tudi tiste nedostopne...

 Moja mami zna! Le kdo bi mi lahko pokazal toliko veselja in čarobnosti ustvarjalnih trenutkov, kot le mama? Odkar pomnim (in še prej, še iz trebuha), me je polnila z ljubeznijo do narave in do umetnosti... takšne in drugačne...
In uspešno sem se te ljubezni nalezla... :)

... Za svojo mamo hočemo biti vedno popolni... Tako to je. Mama je ena sama in neponovljiva!

... Čarobni svečniki izpod maminih prstov... Ugasneš luč, prižgeš svečko in... Hm... za romantične večere... :)

Mami, hvala ker si! RTM naaaaaj!!! :)

 

Najraje te imamo! Tvoji mi...

PoMLaDnA NaGrAdNa...

Lepo je imeti pomlad. Končno. Naj bo sončna, nagajiva in topla...

Ta lep dan pa naj bo posladkan z eno mini nagradico...

Jaz sicer nisem pristaš nagradnih iger, izpolnjevanja listkov v trgovinah, pošiljanja gesel in sms-jev, pa potem čakanja na srečni klic z radijskim naglasom. Jaz pač ne. Je pa kul, da to počnejo drugi. In jim želim srečo pri žrebu... 

Poskusila sem že malo drugače.

Pa sploh nisem rabl´a žrebat. Ker je bila samo ena zmagovalka, ki je našla zastavico. Visoko pod oblaki... 
Ampak poletje prihaja, zastavice že čakajo na nove vrhove... ;)

Zdaj moram pa prestopiti tisto trmasto mene, ki se ravnokar valja po tleh, ker noče noče noče imeti normalne nagradne igre, ampak... se bo mogla malo prilagodit...

Hm, pa dajmo... deli PiLuLiLu stran, (nekje naj bi bil gumbek: DELI Z OSTALIMI), 

pofočkaj se v komentarju tukaj ali na FB in to je to. Se mi zdi.

Aja, nagradna igra bo trajala tri dni. Do sobote. Ker če bo res deževalo, bom imela čas za žrebanje... :)

Nagrada: KREŠO z družinico, v poljubni barvi... 

Krešo ima užitne lase, je pa majčken, kot en štamperle... :)

TaBLiCe, TaBLiCe...

Piši-briši, Juhu-bruhu, Lolek-Bolek, Ojli-bojli, PiLu-LiLu...

Kakor kdo želi... 

... Tole so tablice... Obojestranske, ker prav'jo, da moramo 'šparat'... tudi pri materialih... 

Ubistvu je to reciklirana kuhinjska deska, pa plutovinast podstavek za kozarce... Ok, pa barve (rumena je iz daljne Kitajske) in črna barva za table... 

                                             ... tabla za risanje srčkov in dreves... žblj...

                                                            ... Kupi, kupi, kupi...

Ena Zimska Pravljica

...Nekje visoko nad oblaki je v pravljični hiški živela babica Zima. Dedek Mraz, ki se je pred kratkim vrnil s svoje tradicionalne službene poti, ji je spekel potico in ji postregel s kuhanim vinom. Dišalo je po cimetu. 

Dedek Mraz je prižgal star gramofon, tistega na trobento, in sedel k babici, ki je grela svoje stare kosti pred kaminom. Crkljala sta se. Dedek se je želel malo pozabavati, pa je vzel čarobno kroglo. Pogladil jo je in videl, da so na zemlji ljudje čudni. Komaj je minil praznični čas, pa so že spet sitni. Pa je pomislil, da potrebujejo malo zabave. Zašepetal je babici nekaj na uho, jo poljubil na vrat, potem pa je svojim palčkom nesel božičnico (dedkomraznico). Babica pa je sedla za kolovrat in začela presti... Predla je in predla beli puh in ko se ga je nabralo dovolj, je odprla okno in pihnila... 

(Tamar 2013)

... in dežela je postala bela... Ljudje so prilezli iz svojih lukenj in ni jim bilo več dolgčas. Malo so potelovadili z  lopatami za sneg in takoj so se počutili bolje...

 Jaz osebno ne maram snega drugač'.

 Ampak če pogledam z rumene strani, je fino, ker lahko nosim vse svoje kape in si lahko skvačkam nov gamaš. Enega imam pa še od lani. 

Hitreje naberem kondicijo, ker po 'celcu' ni ravno lahko capljat.

Ne rabim zalivat vrta vsak dan in imam več časa za ustvarjarije. 

Manj pokadim, ker se mi ne da stat na mrazu.

Pozimi lahko jem krvavice.

In navseZadnje je na današnji dan še (samo) 48dni do pomladi.

Jupiii! Pa sem se malo potolažila.

Foto: Tamar, 1.2.2014

PReŠeR´C...

"Glasba iz duše odpravi umazanijo vsakdanjega življenja." Berthold Auerbach

"Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka." Friedrich Nietzsche

Se vidimo naslednje leto!

SReČnO!!!

... Pa smo pri koncu... Starejši, srečnejši, modrejši, izkušenejši, kreativnejši...

 Naj nam bo tudi v naslednjem letu lepo!

Poskusimo se čimmanj obremenjevati z malenkostmi in nepomembnimi stvarmi. Preverjeno deluje pozitivno na srčni utrip...

Ne se živčkat preveč in prevečkrat. Ker je brezveze.

To ne pomeni, da ne jemljimo sveta okrog sebe resno, samo potrudimo se izluščit resnično pomembne stvari od manj pomembnih. Ker nam bo lažje v življenju. Verjemite! 

Imejmo radi svoje delo. In uživajmo v svojih prostih trenutkih ter jih delimo s svojimi najljubšimi...

Imejmo se radi! Cenimo drugačnost in bodimo spoštljivi do ljudi. Ne obsojajmo prehitro in ne označujmo.

Bodimo hvaležni svojim staršem. Zaradi njih smo!

In nazadnje...... Vsem nam želim tople in rožnate praznike! In ko se bojo končali, se nikar ne pritožujmo, da moramo spet v službo. Se imamo vsaj kam vrniti!

DeCeMbEr

Decembrski dnevi so čisto običajni zimski dnevi z nizkimi temperaturami. 
Ja, to drži!
Mi sami smo tisti, ki si lahko naredimo december čaroben! Ker to je čas, ko se prižgejo lučke, čas, ko si vzamemo več trenutkov za tiste, ki jih imamo NAJRAJE in tiste, ki so nam blizu. Za druženja in zabavo, za nasmehe in objeme... Veliko objemov!
In za topel vonj ognja...

...To je tudi čas, da končno pustimo za sabo kar je bilo in prepustimo misli novim sanjam, novim načrtom in idejam...

Ne pustimo si vzeti teh trenutkov! Ker so naši in si jih zaslužimo!

Čarobnost praznikov ni v dragih darilih. Čarobnost je v nas, v nasmehu, v drobni pozornosti, toplem stisku roke, spoštovanju in iskrenosti...

 Čarobnost je v domačem čaju in vonju po cimetu, v majhni lučki... Je v nas!

Imejmo se radi, naj nam bo toplo v srčkih in naj bo december prijazen...

... In ne bojmo se biti drugačni! Odvrzimo tiste vsakdanjosti in si upajmo. Občutki bojo enkratni! Preverjeno!

LUiGi

Jaz sem Luigi. Sem drugačen. Mutant.

V resnici bi moral biti sive barve, pa sem pozelenel od zavisti, tako kot se v naši širši družbi spodobi.

Tudi usta sem včasih imel, pa so se mi zarasla. Zdaj ne govorim več. Pa saj nič hudega, takoalitako moj glas ne velja kaj dosti. Tudi če sem se oglasil, so me 'zataušali'. Podkupljenci itak vedno in nekompromisno terajo svoje.

Imam prebavne težave. S črevesjem. Ker sem že od majhnega jedel gensko spremenjeno hrano, aditive, ojačevalce okusov in Eje. Veliko Ejev. To je zdaj moderno. Ampak mi škodi.

Rad se zabavam. Ampak nimam prav dosti časa, saj moram veliko delati. Skoraj zastonj. Njihova lakota je bolj pomembna.

Sem srečno posvojen. imam topel dom. Najrajši pa bi šel živet v gozd, če se ne bi bal, da bi mi podrli moj brlog. Ker tudi to je moderno, če ravno nimaš hrane za podkupljence.

Imam ljudi, ob katerih mi je lepo. Prijatelje. Ki so prijazni in nasmejani, čeprav je okroginokrog megla. In v srčku mi je toplo. In potem ni več vse tako sivo. Sreča je v nas samih. Oni drugi je verjetno nimajo. In tukaj sem jaz v prednosti. Ker znam biti srečen z malimi čarobnimi trenutki.............